Sebastian Puschner: Posamezniki prepogosto kupijo medijsko hišo le zato, da lahko posredno uresničijo svoj skriti cilj

Sestavine za dober komentar so preproste ‒ biti mora krajše dolžine, brez zapletene strukture, vsebinsko jasen in imeti mora privlačen naslov. Večji podvig pa je kakovostno združevati članke in mnenjske tekste. »Tudi to je prednost pred spletnimi mediji, kjer lahko gole novice dobimo na vsakem koraku,« utemeljuje Sebastian Puschner, ki na berlinskem mnenjskem tedniku der Freitag deluje kot urednik na področju politike in gospodarstva.

Kot uspešno zgodbo tednika izpostavlja projekt #unten (#spodaj), kjer združujejo zgodbe ljudi, ki so na robu družbe oziroma živijo pod povprečnimi življenjskimi pogoji. Čeprav ga vse bolj zanima tudi preiskovalno novinarstvo in snemanje dokumentarcev, pa mu je trenutno še vedno najbolj pomembno »delati novice«.  

Je teme kot sta politika in gospodarstvo težko narediti všečne in klikane? Je to sploh potrebno storiti?

Pri der Freitagu, kjer poudarjamo in skrbimo za analiziranje in komentiranje, ne bomo nikoli šli v clickbait posel in promoviranje politike. Raje kot za klikanost skrbimo za spodbujanje razprav in pogovorov. Tudi to je način privabljanja bralcev, saj izziva, da začnejo razmišljati o posameznih tematikah kritično in bolj poglobljeno. Samo ne smemo se bati debatirati, to je vse. Opozoriti pa je treba, da je odprto komentiranje pod prispevki povsem druga zgodba.

Bi morali novinarji v svoje prispevke v večji meri vključevati svoje mnenje ali komentarje?

Ja, ampak nadzorovano. Vsi, ki berejo der Freitag, vedo, da je to mnenjski dnevnik. Ko novinarji vključujejo svoje mnenje, mora biti to jasno nakazano ali označeno, poleg tega pa je treba mnenje podpreti z argumenti.

Pisali ste za dnevnik taz, zdaj pišete za tednik. Kateri način dela vam je ljubši?

Ko sem pisal za taz, sem pokrival lokalne teme in bil blizu subjektom svojega dela. Tisto, kar pa dela moje zdajšnje delo boljše, je to, da smo tednik in ne dnevnik. V teh časih, ko smo z informacijami bombardirani z vseh strani, je dobro stopiti korak nazaj in si ogledati situacijo širše in razmišljati o povezavah ter napredku več kot le dan. Kar je zelo zahtevna, a pomembna naloga. Bolj mi je všeč analitično novinarstvo, ki ga lahko tedniki opravljajo več kot odlično.

Kaj so bile največje spremembe v uredništvu, ko je der Freitag prevzel novi lastnik Jakob Aukstein?

Vedno, ko se menja vodstvo, se uvedejo spremembe, na katere se mora uredništvo navaditi. Najbolj pomembno pa je, da se kot novi lastnik zanašaš na izkušnje zaposlenih, jih jemlješ resno, jih upoštevaš, poleg tega pa motiviraš za spremembe.

V zakup je treba vzeti tudi to, da boš ob spremembah zagotovo izgubil del občinstva, a boš pridobil tudi nove bralce. Ob naših spremembah smo želeli pridobiti nove bralce že s samim izgledom časopisa, saj ga bodo tako kupili s še večjim veseljem.

Najbolj pomembno je, da se kot novi lastnik zanašaš na izkušnje zaposlenih, jih jemlješ resno, jih upoštevaš, poleg tega pa motiviraš za spremembe.

Vaša časopisna hiša sodeluje tudi z angleškim The Guardianom. Bi morale tuje medijske hiše med sabo bolj sodelovati?

Seveda, sploh v Evropi, kjer je trenutno toliko zlomov in zvinov pri različnih problemih, ki se tičejo vseh nas. Na primer, naslednje leto se nam obeta Brexit, in ker sodelujemo z angleškim časopisom, imamo v to dogajanje veliko boljši pogled, kot bi ga imeli sicer. Dobimo tudi določene sogovornike, ki bi jih drugače zelo težko. Koliko pa je vsako mednarodno sodelovanje lahko koristno, pa dokazujejo že različni dosežki preiskovalnih novinarjev, kot so Panamski dokumenti ali CumEx-Files.

Z bralci negujete vezi tudi z mesečnimi debatami. Vas kdaj presenetijo, kaj vi odnesete od tega?

Organizirali smo projekt #unten. Zelo nam pomaga, saj so tudi v gospodarsko stabilni in močni Nemčiji ljudje, ki jih prizadene revščina ali brezposelnost. Ni pa projekt namenjen temu, da ljudi beležimo le kot številke, od njih želimo, da se začnejo z nami pogovarjati, da potem mi njihove zgodbe lažje prenesemo na papir.

Pod #unten se je nabralo že ogromno zgodb in informacij. Zagotovo je težko izbrati le eno, ki te najbolj osupne.

Res je, ne bi mogel izbrati samo ene. Zgodbe so zelo različne, npr. o samohranilcih, ki jim na koncu meseca ostane 10 evrov in se morajo v »bogati« Nemčiji odločiti, ali jih bodo porabili za hrano ali pa za avtobus, da bodo lahko v bolnišnici obiskali bolnega sorodnika. Ljudje so preprosto izmučeni, dovolj jim je, da morajo živeti pod življenjskim minimumom.

Ali vidite prihodnost časopisa le v digitalni obliki?

Vse več časopisov bodo digitalizirali, a tiskan časopis ne bo izumrl. Vse manj bo dnevnih časopisov, ki pa jih bodo nadomestili tedniki ali mesečniki. Kot sem omenil, imajo ti velik potencial. Sploh, če imajo dober vir informacij, dovolj znanja in občinstva, ki jim zaupa. Če imajo to, potem imajo dobre možnosti za obstoj ali celo nadaljnjo rast.

Raje kot za klikanost skrbimo za spodbujanje razprav in pogovorov. Tudi to je način privabljanje bralcev, saj izziva, da začnejo razmišljati o posameznih tematikah kritično in bolj poglobljeno.

Kako vidite vzpon radikalizma in populizma?

Korenine teh dveh ekstremnih pojavov so družbene in ekonomske. Ljudem, ki imajo že tako nizke prihodke, se ti še nižajo, kar vodi v negotovost. V državah zahodnega sveta smo v zadnjem času bili priča privatizaciji, rezom v socialnem sistemu, neenakost se poglablja. Družbi se zato vodilni politiki in ljudje, ki na vodilnih mestih sedijo že dolgo časa, zdijo nekoristni in na nek način artikulirajo protest tako, da glasujejo za populiste.

Ozadje ljudi kot sta Donald Trump ali Andrej Babiš, ki sta se iz poslovnežev oziroma tajkunov spremenila v politike, družbe ne zanima. Vejo le to, da lahko politično elito in trenutne vodilne izzovejo, če volijo za populiste. Medtem pa bolj izkušeni politiki ostajajo brez besed, brez odgovorov in vse bolj zmedeni.

Vas je nedavna napoved kanclerke Angele Merkel, da ne bo več kandidirala za predsednico CDU, presenetila?

Že nekaj časa je bilo v zraku, da se bo nekaj spremenilo in bo to gotovo njen zadnji mandat. Kljub temu pa je decembra, ko je na zborovanju v Hamburgu naznanila novico, sledil trenutek presenečenja ‒ celo za njen najbolj zvesti del stranke, ki naj bi bil o njeni nameri relativno pozno obveščen. Sicer pa je Merklova vedno poudarjala, da bo, dokler bo predsednica CDU, tudi kanclerka, in da sta ti dve funkciji dopolnjujoči.

Zakaj je potem odločitev sprejela tako nenadno? Zaradi pozitivne politične podobe?

Na zadnjih volitvah v zveznih državah Hessen in na Bavarskem so CDU, SPD in CSU beležile padec podpore. Našo politiko so v zadnjem letu zaznamovali spori med CDU in CSU o simboličnih vprašanjih, potreba po spremembi je bila vedno bolj očitna in Merklova je ugotovila, da je zadnji čas, da nekaj stori. Odločitev pa je bila prepozna. Da bi politični sistem dobil svež in nov začetek, bi morala odstopiti prej.

Osvežitve torej ni na vidiku …

Trenutno se za naslednika Angele Merkel potegujejo trije kandidati. Po javnomnenjskih anketah ima največ možnosti Annegret Kramp-Karrenbauer, ki je trenutna generalna sekretarka stranke CDU, drugi je minister za zdravstvo Jens Spahn, ki je konzervativno naravnan, tretji pa je politični povratnik Friedrich Merz, ki ima konzervativni neo-liberalni program.

Kdo bo naslednik bodo določili delegati v začetku decembra, a vsi trije kandidati se postopoma dotikajo problematik, ki jih poudarjajo populisti. Prav v teh dneh se odpira vprašanje o pravici do azila. Govori se torej o temah, ki niso na vrhu liste prioritet ljudi, ki pa se želijo pogovarjati o  višini najemnin, nizkih plačah in podobnih socialnih problematikah.

Tudi CDU se torej dotika populizma.

Mogoče CDU res ne gre spet v tako očitno populistično smer, a so še vedno »žrtve populizma«, saj menijo, da jih morajo kopirati in govoriti o tematikah, ki so značilne za populiste.

Zaprto za komentiranje