Novinarje ubijajo, mar ne? O grožnjah, napadih in drugih oblikah pritiska na novinarje

Daphne Caruana Galizia, Jan Kuciak, Viktorija Marinova, Džamal Hašodži. Imena brutalno umorjenih novinarjev v zadnjem letu. Po podatkih Unesca je bilo letos prvič več novinarjev ubitih na območjih, kjer ne divja vojna. Velik porast takšnih umorov v Evropski uniji, ki naj bi temeljila na pravici do svobode izražanja in medijski svobodi, je zaskrbljujoč. Umori so skrajna točka pritiska na novinarje, ki so v medijskem prostoru precej odmevni. Drugače je z blažjimi, a veliko bolj razširjenimi oblikami pritiskov, o katerih je govora odločno premalo. Zakaj se o pritiskih, ki jih doživlja skoraj vsak novinar, ne govori več? Kaj lahko novinarji sami storimo za večjo varnost? V kolikšni meri je medij dolžan pomagati? In kdaj je smiselno poiskati pravno pomoč?

Pri iskanju odgovorov na ta in številna druga vprašanja je enourna razprava med izkušenimi (v kariernem smislu in žal tudi v smislu pritiskov) novinarji in pravnikom z dolgoletno prakso zastopanja medijev gotovo premalo.

Mojca Dumančič, dopisnica, ki se iz domače Nove Gorice javlja Televiziji Slovenija, je na lastni koži izkusila, da so novinarji, ki pokrivajo regionalne teme, še bolj ogroženi, kar potrjujejo tudi Unescovi podatki. Poleg direktnega fizičnega napada nanjo in na snemalca, s katerim sta snemala prispevek, je pri svojem delu naletela tudi na situacije, ko so ustrahovali potencialne sogovornike, ki zato niso želeli spregovoriti. Prav tako se dogaja, da vse več podjetij in organizacij, predvsem zasebnih, zavrača sodelovanje z novinarji.

To kaže na družbo, ki novinarskega poklica ne ceni in novinarjev ne razume kot svojih zaveznikov. Matija Stepišnik, trenutni odgovorni urednik Večera je povedal, da je poskušanje diskreditiranja novinarjev prastara težnja, ki je z razmahom komunikacijskih tehnologij in družbenih omrežij dobila ”ne le pospešek, temveč tudi največji možni mikrofon, in ta mikrofon je dobil v roke tako rekoč vsak.”

Podobne žalitve in pisne grožnje so na Večer prejemali že pred desetimi leti, a je danes drugače, saj je tak diskurz javen, s tem pa vzpodbuja podobne ”trole” in normalizira sovražni govor. K normalizaciji še posebej pripomorejo ljudje na javnih položajih, ki javno blatijo novinarje. ”Na nek način se navadiš na stalno blatenje, a na dolgi rok te to vseeno demotivira in jemlje veselje do poklica,” je povedal Stepišnik. Opozoril je, da se to kaže tudi v odhajanju novinarjev v druge, manj stresne ter bolje plačane službe.

Anuška Delić, preiskovalna in podatkovna novinarka ter ustanoviteljica centra za preiskovalno novinarstvo Oštro je poudarila, da so za dobro novinarsko delo potrebni čas, mir in sredstva. So lastniki medijev sploh naklonjeni zagotavljanju slednjih? Glede na število prekarno zaposlenih novinarjev, ki so zaradi strahu pred izgubo službe in pomanjkanja pravne zaščite še bolj izpostavljeni pritiskom, ne.

Emil Zakonjšek, strokovnjak za medijsko pravo, ki se že 40 let ukvarja z zaščito pravic novinarjev, je prepričan, da je medij novinarjem dolžan nuditi strokovno in pravno pomoč ter jim že v procesu nastajanja prispevkov omogočiti posvetovanje ob dilemah. S tem bi lahko zmanjšali število vse pogostejših tožb proti medijem in novinarjem. Po njegovih izkušnjah sodeč je take prakse veliko premalo. Vztrajal je pri trditvi, da zakonska ureditev medijev ni slaba in da je praksa slovenskih sodišč primerljiva s prakso sodišč demokratično razvitejših evropskih držav. Razložil je, da je probleme, kot so pritiski na novinarje, bolj smiselno razreševati na družbeni ravni.

”Nasilje nad novinarji je namreč odraz vedno bolj nasilne družbe,” je dejal. Kako naj novinarji izboljšamo svoj položaj, ki je torej posledica širšega konteksta? Delićeva je predlagala, da začnemo pri nas samih. Previdni moramo biti pri tem, kako delujemo in komuniciramo, kljub temu pa naj bo na prvem mestu profesionalnost, meni. S tem se je strinjal Zakonjšek, ki je poudaril, da novinarjev ni težko pravno zaščititi, dokler se držijo kodeksa. Vsi sogovorniki so se strinjali, da lahko ogromno naredimo s tem, da smo novinarji med seboj solidarni in se ne pustimo utišati. Utišati enega novinarja ni težko, a utišati skupnost, ki bo njegovo zgodbo širila dalje, je nemogoče.

Zaprto za komentiranje