Mojca Dumančič: Lokalni veljaki držijo ljudi v šahu, s tem pa onemogočajo naše delo

Kot dopisnica se iz domače Nove Gorice javlja Televiziji Slovenija. Delovna kilometrina, prepletena s poročanji o stiskah, bolečinah, pa tudi o drobnih in velikih veseljih prebivalcev lokalne skupnosti, ji daje misliti, da svoje ljudi dobro pozna. Prepričanje, da je v regiji razumljena kot glas ljudstva, je na kocko postavil človek, ki jo je skušal povoziti, pri tem pa njeni ekipi razbil televizijsko kamero. Pod kakšnimi pritiski je danes predan novinar? O tem smo govorili z Mojco Dumančič.

Ali ste v zadnjem času pri svojem delu deležni več pritiskov kot v preteklosti? Za kakšne vrste pritiskov gre?

Pritiski na lokalne in regionalne novinarje so povsem drugačni kot pritiski na tiste, ki se udejanjajo v širših gospodarskih, pravnih in raziskovalnih novinarskih bazenih. Mi pritiske čutimo že od nekdaj, a so morda manj vidni in še bolj perfidni. Pritiskov na lokalne novinarje je več, to pa zato, ker je tudi lokalnih veljakov, ki vplivajo na lokalno politiko, več kot tistih posameznikov, ki na politiko vplivajo na državni ravni. Na lokalni ravni ti pritiski ne učinkujejo direktno na nas, pač pa zaradi njih sploh ne moremo opravljati svojega dela. Vrhovni lokalni veljaki pritiskajo na ljudi okoli nas, ljudje se v lokalni skupnosti počutijo še bolj ustrahovani, posledično pa lokalni novinarji še težje pridemo do konkretnih odgovorov. Danes še bolj, kot v preteklosti.

Torej bi lahko rekli, da pritiske na lokalni ravni izvajajo neki “lokalni šerifi”?

Niti ne lokalni šerifi, ampak lokalne niti, povezave, hobotnice. Lokalni šerif se nikoli ne bo izpostavil in vplival direktno na nekoga, pač pa bo povezal svoje veze in poznanstva in tako ljudi držal v šahu. Prek lastnikov podjetij bo vplival na delavce v neki regiji. Na lokalni “mikro” ravni je strah zato še hujši kot na “makro” ravni.

Tudi sami ste bili žrtev napada. Na družbenem omrežju ste zapisali, da se ne boste pustili ustrahovati, da vam nihče nikdar ne bo vcepil strahu pred javno in objektivno besedo. Kako je napad vplival na vaše razumevanje novinarskega poslanstva, pa tudi na nevarnosti, ki jih poklic prinaša s seboj?

Saj ne, da je napad na novinarja v lokalnem okolju bolj strašljiv, te pa gotovo bolj utesnjuje. Kot lokalni novinar si pač prepričan, da poznaš svojo lokalno skupnost. Ko te napadejo ljudje, za katere si prepričan, da jih poznaš v dušo, je to še večji poraz, še večje razočaranje. S snemalcem sva razočarana, saj sva bila prepričana, da sva razumljena kot glas te regije …

Glede svojega dela po napadu ne bomo nič spremenili. Je pa absurdno, da te v tvoji skupnosti nekdo napade. A to seveda ne pomeni, da bomo stopili korak nazaj, da bomo delali drugače.

Ko te napadejo ljudje, za katere si prepričan, da jih poznaš v dušo, je to še večji poraz, še večje razočaranje.

Ali dogodek razumete kot napad na novinarsko avtonomnost?

Ne, to ni napad na našo avtonomnost. Do napada je prišlo, ker gremo dotičnemu človeku novinarji enostavno na živce. O njem smo v preteklosti že poročali in ga javno izpostavili. Gre samo zato, da se na lokalni ravni nekdo spusti tako nizko, da te poskuša onemogočiti zaradi osebne zamere. Tega smo sicer vajeni, a se vsak tak pritisk običajno zaključi na verbalni ravni, midva s snemalcem pa sva bila tokrat tudi fizično onemogočena. Snemalec je pokrival že vsa vojna žarišča, pa se mu ni nič zgodilo, tukaj pa je bil kot “vaški snemalec” deležen napada, ki ga je skoraj stal življenja.

Ko govorimo o svobodi medijev, je gotovo najbolj občutljiv politični vidik. Slovenske medije se ves čas deli na desne, leve, provladne, proopozicijske. Je tudi tako “politično kategoriziranje medijev” neka oblika pritiska?

Ne, mislim da ne. Novinarji smo v službi resnice. Novinar nekega medija, ki meni, da je evidentno, da spada v neko politično usmeritev ‒ vsi vemo na katere merim ‒, se pač zavestno odloči, da bo svoje delo opravljal v imenu nekoga, v imenu svojega gospodarja. Mi gospodarja nimamo, naš gospodar so gledalci, zato političnega kategoriziranja ne čutim kot pritisk. Za prolevega in prodesnega se imenuje novinar s tem, ko nekje služi kruh.

In primerjava slovenskih besed na ravni Evrope? Se moramo pripraviti na podobne grozote, s katerimi so se v zadnjem času soočali na Malti, na Slovaškem, v Bolgariji, Ukrajini in Turčiji?  

Mislim, da do podobnih poskusov likvidacije pri nas ne bo prišlo, ampak moramo biti na to vseeno pripravljeni. Ozavestiti je treba ljudi, da se novinarji pri svojem delu podajajo na tvegano pot in da moramo proti temu nastopiti skupaj. Pomembno je, da se angažira tudi novinarsko društvo.

Kakšno vlogo ima pri tem festival Naprej?  

Veliko. To je festival, ki mora povezati ceh in k nam priklicati prodorna imena novinarstva, da drug drugemu odpremo oči. Če bomo le avtomatizirani v neka dopisništva, hiše in redakcije, bomo lahka tarča. Če bomo povezani kot skupnost, pa ne.

Zaprto za komentiranje