Vztrajati predano in z odgovornostjo

Ta pozdravni govorni nastop nima ambicije analizirati in v drobovje sesekljati lokalnih ali globalnih razmer na medijski sceni in je za razliko od lanskega nagovora pozdravnega značaja. Le za trenutek in na hitro vstopam, tako da se za hip vračam v radijsko novinarstvo, iz katerega sicer izhajam – zato v obtok pošiljam kratko sporočilo.

Naj nekoliko obrnem prizmo razmišljanja o novinarstvu in medijih. Vse pogosteje – ondan, ko sem bila med študenti na Feriju v Mariboru ali ko sem bila s študenti FDV – premlevam, kaj točno nas sploh vodi, da postanemo, in žene, da ostanemo novinarji. V čem je sploh naš vzgib in predvsem naš smisel – če naj gre v življenju in družbi na sploh za osmišljanja v več pogledih.

V tem razmisleku vselej trčim ob problem, ki pa je hkrati neke vrste rešitev: zdi se mi namreč – in to je dejstvo – da v resnici ne znam in ne bi znala početi nič drugega, kot delati novinarsko in biti novinarka – upam, da znam vsaj to – in da opravljam poklic, ki ga ne bi mogla zamenjati za drugega, četudi me je pomisel o izstopu že tudi kdaj obšla.

A spoznanje o novinarski biti raste in se hkrati utrjuje v meni tudi, kadar je vse brezupno in nesmiselno. Nimam rezerve. To, da kot posamezniki svojega dela vsaj v največji meri ne opravljamo, kot bi imeli rezervo, in še najmanj z rezervo, se mi zdi, da je največja vrednost, ki lahko tudi novinarstvu kot skupnosti daje resnično moč.

Žar, strast, neomajnost, predanost in zavezanost, kdaj tudi izstopanje iz rutin ne glede na potrebni angažma. Primarna volja in iskrena želja, iskriv zagon – tudi ko sploh ni pogojev ali zlasti takrat, ko jih ni. Tega ni nikoli dovolj.

V posameznikovi profesionalnosti, ob nujnih uredniških zaslombah novinarjem, v osnovi pa v izhodiščnem etičnem pristopu k delu in delovanju, zavezanem resnicoljubnosti in pravici – v imenu javnosti. V zagovarjanju pravih stvari na pravi, pošten način, tudi z odgovornostjo in odnosom – s povsem človeško občutljivostjo pri obdelavi tem, z empatijo v osebnem, ne le v strogo poklicnem smislu.

V teh, recimo jim »čistih« rečeh, še zmeraj in ne glede na vse turbulentne spremembe, tiči bistvo poklica. In pri tem bistvu moramo – sem prepričana – vztrajati ali pa se tja vsaj vračati. Sploh če hočemo, da bo novinarstvo, nujno utemeljeno tudi na iskrenejši solidarnosti med nami, res imelo veljavo in smisel. Če želimo, da bo naše delo pomenilo in čim pogosteje kaj komu kdaj in kje tudi spremenilo. To je točka, na kateri obstojimo ali pademo.

Idealizirano in utopično gledanje na medijsko realnost? Nedvomno. Zahtevno in kompleksno uresničevanje zavez? Še bolj brez dvoma. Res nujno in mogoče? Neizbežno nujno. Z nocojšnjo podelitvijo novinarskih nagrad zaključujemo medijski festival Naprej/Forward, ki ga je na prav tak – predan, zagnan in hkrati profesionalni način, kot mora vselej biti lasten novinarstvu – pripravila ekipa mladih kolegov. Ob tej priložnosti se vsem iskreno zahvaljujem in vam hkrati čestitam. Veselim se z letošnjimi nagrajenci in vsemi, ki soustvarjate ta medijski čas in prostor.

 

Zaprto za komentiranje