Komentar: Zgolj visoko in višje

Nekaj čez drugo uro zjutraj je bilo v ljubljanski Moderni še vedno živahno. Novinarji, uredniki in drugi so v manjših skupinah posedali v kotih, nekateri od njih so prižgali cigareto ali dve tik pred vhodom, najbolj sproščeno pa so bili videti tisti, ki so se drenjali ob točilnem pultu. Klepet med kolegi iz uredništev ni zamrl dolgo v noč, odzvanjal je tudi smeh. Za nekaj trenutkov v večeru se je celo zdelo, da je popolnoma vse v najlepšem redu.

Petkova podelitev stanovskih nagrad in pohval najbolj izstopajočim v preteklem letu je znova pokazala, da vrsta domačih novinarjev in fotografov svoje delo ne le opravlja profesionalno, verodostojno in etično, pač pa tudi z izjemnim žarom in zanosom. Vsakodnevno dokazujejo, poleg številnih ostalih v slovenskih uredništvih, da so izjemni opazovalci, zasliševalci, analitiki in pripovedovalci. To demokratični državi gotovo ponuja razlog za optimizem, a kaj, ko v še vedno preredek zanos tudi najboljših v uredništvih vedno znova zareže trpka medijska realnost s številnimi bridkimi spoznanji.

Zaradi pomanjkanja časa je odkritega pogovarjanja med novinarji, uredniki in ostalimi o tem, kaj so prejšnji dan naredili dobro in kaj bi morali bolje, marsikdaj premalo. Medtem ko šepetavih vprašanj po hodnikih o tem, kdaj in kje bodo rezali naslednjič, ne manjka, sodelovanja med uredništvi in zares učinkovite komunikacije med njimi ni dovolj. Ravno ti sta pogoj za kakovostne medijske vsebine, ki so najboljše takrat, ko so rezultat razmišljujoče in predane ekipe. V te pa odločno režejo ne dovolj premišljena organizacija dela, ki je med drugim posledica komercialnih in političnih pritiskov ter padca naklad tiskanih medijev zaradi spremenjenih bralnih navad pri nas in drugod po svetu.

Zdi se, da je vse to postalo odličen alibi za nižanje vsebinskih kriterijev v marsikateri medijski hiši, četudi je povsem jasno, da je to zadnje, kar si lahko v teh nevarnih časih privoščijo. Številni vsakodnevni politični zdrsi, socialna neenakost, okoljska problematika in druge negotove družbene razmere po svetu namreč kličejo po natančni analizi in iskanju rešitev. Za to nujno potrebujejo novinarje, saj imajo ravno ti licenco za neprestano zastavljanje vprašanj.

Pri tem morajo razumeti, da ne smejo zgolj zreti v svoje zapiske, se nasmihati in med kimanjem kot lutke spoštljivo zapisovati besede odločevalcev. Povsem jasno je, da ne smejo biti tiho. Da morajo biti drugačni od dela družbe, ki se obrne stran in se vedno briga zgolj zase. Da se ne smejo truditi samo za to, ker se bojijo, da bodo izgubili delovno mesto – ne nazadnje imajo doma družino – ampak ker povsem jasno razumejo svojo nalogo.

Na to, da se starejše generacije sprevrnejo v zombije za zasloni brez želje po jasnih odgovorih, v to brezno pa sčasoma potegnejo mlajše, preprosto nihče ne sme pristati.

To lahko dobro opravljajo tisti, ki imajo široko znanje in številne izkušnje. Vendar zaradi tega na svoje delovno mesto ne smejo nikoli začeti gledati kot na nekaj, kar jim preprosto pripada. Svoje službe ne smejo dojemati kot javne z vedno povsem jasno določenim delovnim časom, njihovo največje veselje v dnevu ne bi smela biti misel na malico, pač pa celovit pristop k družbeno relevantni temi.

Da to dosežejo, bi morali nujno zakopati svoje ege, pristati na sodelovanje in neprestano povezovanje. Pri tem je ključno, da v to redno vključujejo tiste mlade, ki v instant »instagram« potrošniški družbi ostajajo radovedni, razgledani, odzivni, natančni, vztrajni in polni delovne vneme. Ti za to, da bi svoje talente razvili, potrebujejo najprej priložnost, nato pa usmeritve starejših. Zadnje, kar si od njih želijo, sta pokroviteljsko trepljanje po rami ali priprte oči, polne usmiljenja, ker te sumijo, da bo novinarstvo za mlade naivneže zgolj hobi. Četudi to za večino verjetno ni daleč od resnice, bodo za to, da postanejo odločnejši pri postavljanju manj prijetnih vprašanj, hitrejši in jasnejši v izražanju ter predvsem okrepljeni z več znanja, imeli največ koristi od visokih pričakovanj do njihovega dela.

Tem dolgoročno nihče ne more zadostiti brez kakršnih koli delavskih pravic in pogojev, saj najbolje delajo tisti, ki so zadovoljni. To v medijskem prostoru, ki je že sam po sebi pri nas in po svetu poln negotovosti, s kolegi, ki se ne zavedajo, da morajo tovornjak z izzivi, ki so nametani pred njih, začeti potiskati skupaj, ni mogoče.

Prav tako najvišji standardi niso dosegljivi brez tistih, ki nikakor ne pristanejo na zgolj otopelo prepisovanje za računalniškimi zasloni. Da bi te dolgoročno dosegali, pa morajo uredniki in lastniki razumeti, da njihovi delavci niso avtomati s kavo in da za dobre vsebine potrebujejo dovolj časa. Za te pa je tudi ključno, da so posledica nenehnega izobraževanja.

Za to enkrat na leto ponudijo priložnost organizatorji medijskega festivala Naprej/Forward. Zaradi številnih logističnih zasukov se vsako leto včasih zdi, da se mlada programska ekipa pri organizaciji predavanj in delavnic spušča kakor po divjem toboganu. A v treh festivalskih dneh jim je v času pogoste družbene otopelosti z vztrajnostjo uspelo iz domačih in svetovnih medijev pripeljati nekatere izjemne goste, ki delajo z neusahljivo voljo in znanjem.

Podobna izobraževanja in povezovanja bodo namen dosegli le, če bo omenjeno za vse postalo utečeno stanje in ne zgolj izjema. Če se to ne bo zgodilo, bodo posledice pogubne ne samo za mlajše, ki bodo ostali zapisani večnemu amaterizmu, ampak tudi za medije in njihove zaposlene. Na to, da se starejše generacije sprevrnejo v zombije za zasloni brez želje po jasnih odgovorih, v to brezno pa sčasoma potegnejo mlajše, pa preprosto nihče ne sme pristati. Ker za to tukaj in zdaj ni časa. Niti sekunde več.

Zaprto za komentiranje