Joanna Kakissis: Novinarji morajo ljudi, o katerih poročajo, razumeti

Ni nekdo, ki le pobira izjave. Ljudi, ki jih srečuje kot novinarka, ima rada. V vsakem od njih poskuša prepoznati delček sebe, ljudi želi razumeti, z njimi sočustvovati, hkrati pa se izvzeti iz njihovih zgodb, ker niso njene. Novinarji so vendar le posredniki, pravi Joanna Kakissis. Da so to lahko, pa morajo ljudi razumeti.

Grško-ameriška novinarka, dopisnica ameriškega radia NPR iz Grčije, Cipra in Balkana se je iz ZDA v Grčijo preselila leta 2004. Tam je bila med ekonomskim kolapsom in med begunsko krizo ter jima nadela obraze.

 Kako se Grčija postavlja nazaj na noge?

Brezposelnost je še vedno nad 20 odstotki, še posebej velik problem je dolgotrajna brezposelnost. Ljudje, ki so brez službe več let, tudi po pet let, ne prejemajo več nadomestil za brezposelnost in so preprosto obupali.

Gospodarstvo sicer počasi in tiho okreva. Svetla točka je podjetništvo, iz nekega nenavadnega razloga so se bliskovito razširile kavarne, ki dajejo poseben pomen kakovostni pripravi kave. Ljudje so inovativni. Še vedno pa ostajajo problemi – veliko ljudi je ostalo brez prihrankov ali zamuja s plačili. Okrevanje ne bo lahko.

Kako je kriza vplivala na vzdušje med Grki, na njihovo vsakdanje življenje?

Utrujeni so, tudi zato ni več toliko protestov. Nimajo več občutka, da imajo moč nekaj doseči. Razočarani so nad vlado, ki ni nič drugačna od prejšnje, in nad EU, ki ne bo priznala svojih napak pri varčevalnih ukrepih. Ne verjamem pa, da bi izstopili iz Unije ali evroobmočja. Brez njiju se počutijo majhne in nezaščitene.

Mislim, da so predvsem mladi morda celo malo veseli, da se je vse to zgodilo – ne način, na kakršnega je evroobmočje ravnalo z Grčijo, temveč to, da sta razkriti psihoza in patologija grške politike. Pred tem so se ljudje leta in leta le sprijaznili s stanjem. Starejši so se oklepali nekega politika in imeli zanesljivo službo, mladi in nadarjeni Grki pa so morali zapustiti državo, da so lahko kaj dosegli. Ta mentaliteta se počasi spreminja, zdaj želijo mladi uspeti doma. So na poti reševanja svojih problemov.

Kakšno perspektivo pri pisanju o dogajanju v Grčiji vam je dalo to, da ste rojeni v Grčiji, nato živeli v ZDA in se kasneje vrnili v Grčijo?

V Grčiji me nikoli niso dojemali kot Grkinjo. Že mimo močnega naglasa v moji grščini ne morejo. Vedno sem se počutila kot »outsider«, zaradi česar pa sem lahko videla marsikaj, česar Grki niso.

Recimo?

Na primer to, da so moji sorodniki menili, da ni nič narobe z utajo davkov ali s tem, da politika prosiš za uslugo pri iskanju službe javnega uslužbenca. Ne morem reči, da so vsi takšni. Veliko mojih sorodnikov plačuje davke. Moj stric, ki je vse življenje na avtobusih preverjal vozovnice, ko so na avtobusih še imeli sprevodnike, je vedno plačeval davke. Ko nisem mogla verjeti, da je zato tarča posmeha, je stopil na njihovo stran, ne na mojo. Zdaj razumem, da veliko ljudi davkov ne plačuje, ker nimajo denarja zanje in ker ne zaupajo vladi, hkrati pa nihče ne stori ničesar, da bi se to spremenilo.

Grška družba je prav tako zelo seksistična. Malo žensk je v parlamentu in vladi, čeprav naj bi bila Syriza levo usmerjena stranka. Ženske so redko na vodilnih položajih, ko pa so, so obrekovane. Veliko je rasizma.

Po drugi strani pa bi, če ne bi bila grških korenin, lažje kritizirala. Ko sem slišala poročanja o tem, da naj bi bili Grki leni ali da vsi utajajo davke. Eden od urednikov mi je celo rekel: kaj niso Grki na počitnicah 300 dni na leto? Saj nikoli ne delajo. Takšne pripombe so me zbodle, ker sem vedela, da ne držijo. Tudi Grki delajo v dveh ali treh službah. In sami po sebi niso leni, imajo pa sistem, ki je zasnovan tako, da ni produktiven.

V enem od svojih radijskih prispevkov ste dejali, da je težko ostati objektiven, ko živiš v zgodbi. Do kolikšne mere se vam zdi sprejemljivo, da se novinar vključi v svoj prispevek?

Sama se trudim biti pravična do vseh strani. Trudim se, da mojega mnenja poslušalec ne more razbrati, ker to ni moje delo, razen če pišem mnenjsko besedilo. Imam politične simpatije, simpatiziram s cilji levih strank. A to ni vplivalo na moje poročanje o Aleksisu Ciprasu. Ko sva bila dogovorjena za prvi intervju, se je razjezil, ker mu nisem bila očitno naklonjena, česar je vajen iz grških medijev.

Ti stopijo na eno ali drugo stran, ameriški mediji pa ne delujejo tako. Pri sebi sem opazila, da nisem razumela ljudi, ki so volili Trumpa. Zdelo se mi je nazadnjaško, da je reakcija ljudi na končno izvolitev temnopoltega predsednika, izvolitev človeka, ki je odkrito rasističen. Ampak kot novinarji moramo to odriniti. Ne pravim, da moramo taka vprašanja in probleme ignorirati, vendar moramo razumeti, zakaj so ga ljudje podprli. Tu smo ameriški novinarji padli na izpitu.

Pa so kakšne zgodbe, v katere se načrtno bolj vključite?

Zadnje čase se novinarji bolj vključujejo v svoje prispevke. Veliko mojih kolegov dela tako, meni pa to ni preveč všeč. V ospredje prispevka so tako hitro postavljeni oni in ne ljudje, o katerih poročajo. Včasih lahko to sicer res pripomore k zgodbi, a mislim, da to vseeno ni naša naloga.

Novinar je zgolj filter, skozi katerega bodo ljudje dosegli svet. To je lahko včasih zelo naporno. Takšno je bilo poročanje o begunski krizi, ko sem slišala toliko žalostnih zgodb, pa nisem mogla zares pomagati nikomur. Vse, kar lahko storiš, je, da poveš zgodbo.

Kako se pripravite na pogovore z ljudmi, ki so na primer ostali brez službe ali so se znašli v begunskem taborišču? Kako pristopite k njim?

Odvisno. Ko sem poročala o beguncih, so se mi vsi zdeli tako poistovetljivi. Spomnim se profesorja geofizike iz Mosula, ki sem ga spoznala na enem od otokov. Ko je Isis prišla v Mosul, je profesor z enim kovčkom odšel še isti dan, ker se je bal, da ga bodo ubili. Med pogovorom z njim sem se zavedla, da je ta človek pisal znanstvene članke, zdaj pa v razcapanih oblačilih in svojih nobel očalih s popolno prekrižanimi nogami sedi v begunskem taborišču. Takrat sem pomislila: moj bog, to bi lahko bila jaz. S komerkoli tam sem se lahko takoj poistovetila in niti nisem potrebovala neke priprave v tem smislu, ker sem že čutila sočutje.

Pri poročanju o Grčiji pa sem se večkrat počutila razdeljeno, v konfliktu. V novinarstvu sem se na nacionalni ravni uveljavila, ker so moji sodržavljani trpeli. Ni bilo lahko, sploh ko sem opazovala svoje sorodnike. Moj bratranec je recimo izgubil svoj posel in hišo ter se je moral z ženo in otroki preseliti k svoji sestri. Takrat sem se morala večkrat spomniti, da bi lahko to bila jaz.

Stvari se hitro spreminjajo in če se ne zavedamo, kako bi bilo nam, če bi izgubili svojo moč, ne bomo nikoli sočutni novinarji, temveč samo ljudje, ki pobirajo izjave. Zagotovo so tudi situacije, ki jih preprosto ne moremo razumeti. Nočem pridigati o tem, kako se moramo postaviti v čevlje ljudi, o katerih poročamo, ampak to res ni tako težko, je pa človeško.

Kako zgodbe teh ljudi potem pretvoriti v radijske prispevke, samo v zvok?

Pri radijskih prispevkih je zelo pomembna struktura. Vizualne detajle moraš vanje vključevati zelo previdno. Trenutno pripravljam prispevek o dveh Čečencih, ki sta pobegnila na Nizozemsko, ker jima doma grozi smrt zaradi istospolne usmerjenosti. Eden od njiju ima otroke in ženo, ki ga podpira in mu pomaga, a jih ni mogel pripeljati s sabo.

Verjetno bom v prispevek vključila opis, da je videti kot oče, ki ga srečaš v trgovini. Ne glede na vse, nič ne more spremeniti dejstva, da je oče. To so stvari, ki jih lahko narediš le z zvokom. Ali pa v prispevku, ki sem ga pripravila o očetu, ki je z dojenčkom sam ostal v begunskem taborišču, ker so zaprli mejo in ni mogel za ženo. Posnetek joka tega dojenčka nam ga naslika v očetovem naročju. To je lepota radia. Dvosekundni posnetek pove več kot tisoč besed.

Je lažje, če se ljudje poistovetijo z zgodbo, če podatkom nadenejo obraze?

Zagotovo. Pa tudi ni dovolj, da najdeš sogovornika, najti moraš pravega sogovornika. To je eden bolj stresnih vidikov mojega dela, ker moraš najti nekoga, ki je pristen, nekoga, ki ne drdra le plehkih stavkov. Ampak za to potrebuješ čas. Če imam za prispevek samo tri ure, bom poklicala ekonomista in ga prosila za pogovor.

Kako kaže radiu v času kratkih novic, hitrih informacij in podcastov, ki so mu na nek način konkurenca?

Mislim, da bi moral radio posvojiti nekatere strukture, ki jih uporabljajo podcasti. Tu mislim predvsem na to, da podcasti sledijo dobri zgodbi na način, ki poslušalca pritegne in žene zgodbo naprej. Na svoje prispevke bi morali gledati kot na kratke zgodbe – ne leposlovne, seveda, ampak kot na mini dramske igre, kjer so vsi podatki in osebe resnični. Prihodnost je v tem, da na drugačen, svež način pripravljamo klasične novice. Vsako od njih moramo narediti zapomnljivo ali, ker vem, da je to včasih visokoleteče, vsaj stremeti k temu.

Pa ljudje verjamejo radiu, kjer ne morejo videti stvari? Fotografija je recimo leta veljala za neizpodbiten dokaz, pa izgublja zaupanje, ker lahko z njo manipuliramo.

Tudi z radiem lahko manipuliramo. To je odvisno od nas. Biti moramo iskreni, ker je zaupanje vse, kar novinarji imamo. Trenutno nas vsi sovražijo – novinarje napadajo na shodih v podporo Trumpu, poglejte, koliko novinarjev je pristalo v zaporu v Turčiji, na Filipinih in v Mehiki jih celo ubijajo. Zakaj bi si izmišljali stvari v času, ko izgubljamo vojno zaupanja in ljudje mislijo, da ni nič narobe s tem, da novinarje zaprejo? Moramo ostati na pravi poti. Tiha večina še ceni tiste med nami, ki povemo resnico.

Zaprto za komentiranje